Inštitut za civilizacijo in kulturo (ICK) je nastal leta 1997 z namero, da postane thinktank – ker teh tedaj v Sloveniji še ni bilo, je prav na ICK nastalo tudi slovensko ime zanje: mislišče.

Ustanovljen je bil kot samostojen zavod za raziskovalno, razvojno in založniško dejavnost  (šifra raziskovalne organizacije pri Agenciji za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije: 1636) in je dopolnil delovanje tedaj že uveljavljenih sestrskih zavodov Založbe Studia humanitatis in ISH – Fakultete za podiplomski humanistični študij. S svojim delovanjem se je v slovenskem prostoru uveljavil kot živahno središče družboslovnih in humanističnih premislekov, utemeljenih v ciljnih in aplikativnih raziskovanjih, kmalu po začetku delovanja pa se je lotil tudi izdajanja periodičnih in drugih publikacij, tako so nastale zbirka Zbiralnik ICK, Delovni zvezki ICK, Vita Activa, posamezne monografije, pa tudi izdaje na drugih nosilcih kot so denimo glasbena zgoščenka,  fotografski albumi in razstave, različne zloženke in umetniški artefakti. Inštitut samostojno ali v sodelovanju prireja domače in mednarodne znanstvene dogodke.

Kratka zgodovina 

V skoraj treh desetletjih je ICK večkrat dopolnil ali preoblikoval svoja osnovna raziskovalna zanimanja. Za začetek je izbral strategijo raziskovanja kulturnega, socialnega in civilnega bivanja in se ukvarjal s preučevanjem nacionalne kulture, jezikovnega interesa, s promocijo in identiteto jezika ter s kulturno, izobraževalno in znanstveno politiko ter njihovo integriranostjo v nacionalni in svetovni razvoj. V naslednji fazi razvoja se je dopolnila tudi kadrovska zasedba inštituta in nastala sta dva raziskovalna centra: 

1. Oddelek za medije in javnost, 
2. Ekonomski oddelek. 

Sledil je silovit razvoj in v prvem desetletju tega tisočletja zelo uspešna leta delovanja ICK, ko smo znotraj Oddelka za medije in javnost (dr. Alja Brglez, dr. Mitja Čepič) razvili lasten model za spremljanje medijskih vsebin in ga odtlej uspešno uporabili v več projektih spremljanja in poročanja medijev, v raziskavah nastajanja novih medijev in informacijskih odnosov, a tudi pri raziskovanju vprašanj človekovih pravic, pravne države in participacije državljank in državljanov v procesih odločanja, zlasti volitev. 

V Ekonomskem oddelku pa so delovali tedaj najbolj prodorni slovenski ekonomisti (dr. Mićo Mrkaić, dr. Rado Pezdir), ki so med drugim sodelovali pri pripravi nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa (NRRP), od februarja 2004 pa tudi pri izdelavi novih metodoloških pristopov za analizo monetarne politike v tranzicijskih državah na poti v evropski menjalni mehanizem (ERM2). 

V tem obdobju, torej pred 20 leti, se je ICK opredelil tudi za raziskovanja na področju prostorskih in okoljskih ureditev. Z nekaj novimi raziskovalci, zlasti z vključitvijo Andreja Brgleza, so se pričeli premisleki in preučevanja globalnega okolja in iskanja regionalnih razvojnih rešitev; ICK je ob tem predstavil nekaj inovativnih razvojnih predlogov (gl. zlasti projekt Egozero) in podal nekatere prebojne pobude, na primer za ustanovitev Mednarodne ekološke gimnazije Bovec (2008)

Ob spremenjenih gospodarskih okoliščinah, ki so občutno zmanjšale sredstva za znanstveno raziskovanje, je ICK prilagodil delovanje potrebam in možnostim. Še pomembnejše mesto je zavzela razvojna dimenzija, večji delež financiranja je bilo potrebno pridobiti na trgu, usmeritve pa so se iz iskanja odgovorov za aktualne probleme, ki ni več imelo stabilnega javnega financiranja, prenesle v premisleke o potrebnih dolgoročnih in trajnostnih  rešitvah, in sicer: 

1. Nizkoogljična družba. Ena najnazornejših definicij trajnostnega razvoja je, da to pomeni zadovoljiti trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij (Our Common Future, Oxford University Press 1987, stran 43). S takšnik izhodiščem smo na področju ekologije in varstva okolja strategijo našega raziskovalnega dela že pred leti usmerili k preučevanju izzivov nizkooglične družbe in k vprašanjem trajnostne mobilnosti, pri čemer smo k sodelovanju pritegnili najvidnejše slovenske strokovnjake za prometno varnost in ekološke rešitve v prometu (Andrej Brglez). Temeljit strateški premislek je ICK vodil v ustanovitev MRRC Medregijskega razvojnega centra na Goriškem. Prepričani smo bili, da je na tem področju nujno raziskovalno delo povezati z razvojem in razviti aplikacije, ki jih želimo čimprej uporabiti v praksi, za kar pa je najprimernejše regionalno okolje, kjer so transportni, tranzitni in transferni izzivi še bolj živahni kot drugod. Drug razlog za ustanovitev MRRC je bilo dobro raziskovalno sodelovanje s čezmejnimi institucijami v Italiji. Tretji razlog pa je bila naša strateška odločitev, da nekatere od aplikacij najprej preizkusimo v turistični mobilnosti, saj smo pričakovali, da bodo tam lahko prodrle prej kot v splošni prometni rabi. Nastalo je več produktov, najbolj uspešni so bili tisti, ki smo jih pripravili in izvedli z nekaterimi turističnimi organizacijami v regiji, prav tako pa je bilo dobro zasnovano tudi sodelovanje s Slovensko turistično organizacijo (STO). Leta 2012 je Inštitut ustanovil poseben oddelek in vanj vključil uveljavljene raziskovalce za trajnostno mobilnost iz Slovenije in tujine ter nekaj mlajših raziskovalcev iz različnih interdisciplinarnih področij. Največji uspeh tega obdobja pomeni projekt Egozero, ki ga je ICK posebej odmevno predstavil na turistični borzi WTM v Londonu leta 2012, ko je bil izbran med trinajst najzanimivejših projektov in dobil priložnost nastopa na WTM Speakers’ Corner. Prav tako v letu 2012 je bil Egozero odmevno predstavljen na turistični borzi ITB v Berlinu. Sledile so posamezne produktne rešitve, oblikovanje rezervacijskega portala in poti in nazadnje še stimulacijskega programa EgoZero Hero v letu 2016.

    

2. Aktivno državljanstvo. Četudi brez javnega financiranja, smo ob zavedanju pomembnosti razmislekov o participaciji državljanov pri odločanju o javnih zadevah izvedli raziskavo odzivanja volilnega telesa na spremenjene razmere pri nas in v razvitejših demokracijah. Tako so raziskave delno potekale v sodelovanju s sorodnimi inštituti in thinktanki v tujini. Odmevnejše raziskave in publikacije vključujejo: Odnosi z javnostmi Državnega zbora (2006), Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma (2004).

    

3. Razvoj novih medijev. ICK je v letih 2007-2009 razvil lasten program za spremljanje medijskih vsebin. Za izhodišče je imel inovacijo, ki so jo zasnovali v Nemčiji in Švici (program MediaTenor). Lasten analitični model nam je v času volitev, referendumov in političnih kampanj omogočil pridobivanje izjemno relevantnih podatkov in izvedbo raziskav, za katere je ICK v več kot desetletnem razvoju tega področja oblikoval tudi lasten arhiv. Izjemno odmevna je bila zloženka, nastala ob spremljanju volitev leta 2004 z naslovom “Spremljanje volilne kampanje za Evropski parlament v slovenskih medijih”.
   

Ves čas svojega obstoja si je inštitut prizadeval mentorsko usposabljati mlade raziskovalce in raziskovalke ter vključevati v raziskovanja študente in študentke na podiplomskih študijih ustreznih fakultet, zlasti sestrske ISH – Fakultete za podiplomski humanistični študij.  Za izdajanje izvirnih monografskih del je zasnoval zbirki Zbiralnik in Delovni zvezki ICK, za prevodna dela zbirko Vita Activa, ob tem pa je objavljal in izdajal tudi občasne in priložnostne knjige in druge publikacije. 

V zadnjem desetletju se je preizkusil v organizaciji odmevnih mednarodnih sestankov. Več jih je nastalo ob izvajanju raziskave Ruski intelektualci v Sloveniji v času po Oktobrski revoluciji (2014-2016), in sicer: Slovenci in Rusi III (19.1.2016) in pred tem.